Strokovna žirija

Barbara Orel

Barbara Orel je teatrologinja, redna profesorica za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti ter vodja raziskovalne skupine na AGRFT Univerze v Ljubljani. Osrednja področja njenih raziskav so eksperimentalne gledališke prakse, avantgardna gibanja in sodobne scenske umetnosti. Napisala je knjigo Igra v igri (2003) in uredila več znanstvenih monografij, nazadnje Uprizoritvene umetnosti, migracije, politika: slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav (2017) ter Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani (skupaj s Štefanom Vevarjem, 2017). Je soustanoviteljica revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, ki jo je urejala med letoma 2008 in 2010. Sodelovala je v številnih mednarodnih raziskovalnih projektih, med drugimi v delovni skupini Theatrical Event (v okviru International Federation for Theatre Research). Bila je tudi selektorica nacionalnih gledaliških festivalov Teden slovenske drame (2006-2007) in Borštnikovo srečanje (2008-2009).

Haris Pašović

Mednarodno priznan gledališki režiser Haris Pašović je pritegnil pozornost širše javnosti v poznih 80. letih 20. stoletja s svojo prelomno beograjsko uprizoritvijo Wedekindove otroške tragedije Pomladno prebujenje. V času padca Sarajeva pod pritiski okupatorskih sil se je Pašović vrnil v svoje rojstno mestno, kjer je vodil mednarodni gledališki festival MESS in ustanovil prvi filmski festival v Sarajevu, ki ga je poimenoval Po koncu sveta (v izvirniku Poslije kraja svijeta). V tem obdobju je bil tudi producent odmevne uprizoritve Čakajoč Godota, ki jo je režirala Susan Sontag. Njegov dokumentarni film z naslovom Greta o Greti Ferušić, preživeli interniranki taborišča smrti v Auschwitzu in obleganja Sarajeva, je bil predvajan na newyorškem Judovskem filmskem festivalu in drugih festivalskih prizoriščih po svetu. Gledališke uprizoritve, ki jih je režiral, so bile predstavljene na različnih mednarodnih festivalih v Edinburgu, Avignonu, Neaplju ter na festivalu Théâtre des Bouffes du Nord (pod pokroviteljstvom Petra Brooka), v Mestu kulture Združenega kraljestva (UK City of Culture), na Singapurskem festivalu umetnosti, Državnem umetniškem festivalu Južne Afrike, njegova postavitev Shakespearovega Hamleta pa je denimo gostovala tudi na mednarodnem festivalu Baltska hiša v Sankt Peterburgu. S svojo vizualno umetniško instalacijo Rdeča črta Sarajeva (Sarajevska crvena linija) z 11.541 rdečimi stoli, razporejenimi vzdolž glavne ulice mesta, je Pašović obeležil prav toliko padlih žrtev med obleganjem bošnjaške prestolnice. Dogodka, o katerem so poročali vsi vidnejši svetovni mediji, se je udeležilo več kot sto tisoč obiskovalcev. Pašović se poleg umetniškega vodenja East West Centra Sarajevo ter institucije Sarajevo Fest Arts and Politics posveča tudi vzgoji mladih ustvarjalcev na sarajevski Akademiji dramskih umetnosti, na Umetniški akademiji v Novem Sadu ter na IEDC - Poslovni šoli Bled. Njegov esej Božanska negotovost in padec nacionalizma je bil pomenljiv uvod v serijo Velika vojna (Great War), ki jo je za mednarodni prostor pripravila britanska korporacija BBC in si jo je ogledalo že več kot 30 milijonov gledalcev. Med letoma 2017 in 2020 je bil direktor festivala uprizoritvenih umetnosti Mittelfest v Čedadu, kot častni govornik pa je nastopil v newyorškem Lincolnovem središču globalne izmenjave, na Kulturnem forumu v Sankt Peterburgu ter Forumu Svilene poti v okviru mednarodnega festivala umetnosti v Šanghaju.

Norbert Rakowski

Poljski gledališki režiser in menedžer Norbert Rakowski je diplomiral na Fakulteti za gledališko režijo Narodne akademije za dramsko umetnost v Varšavi. Leta 1997 je začel delovati kot asistent režiserja Krystiana Lupe in režiser dokumentarnih filmov Poljskega televizijskega gledališča. Njegov gledališki debi se je zgodil leta 1999 z režijo avtorskega projekta Nenadoma (v izvirniku Nagle) v varšavskem Teatru Studio, leta 2001 pa je režiral svojo diplomsko produkcijo Samotar (v izvirniku Samotnik) v varšavskem Sodobnem gledališču. Od takrat se je podpisal pod več kot trideset režij in koprodukcij s številnimi gledališči na Poljskem in v tujini. Za svoje režije je prejel nekaj prestižnih nagrad (zlatih mask). Kot gledališkega ustvarjalca ga zanimajo predvsem sodobnejša dramska besedila z različnimi aktualnimi družbenimi temami, pogosto pa poseže tudi po kanoničnih dramskih tekstih, ki jih odeva v sodobno gledališko estetiko. Posebno mesto v njegovi gledališki karieri zavzema obdobje laboratorijskih delavnic, v katerih je sodeloval z več plesalci in raziskoval najrazličnejše možnosti kombiniranja dramske ekspresije s sodobnim plesnim gledališčem. Od leta 2015 je menedžer in umetniški direktor Gledališča JK Opole ter direktor Festivala poljske klasične drame v mestu Opole. Leta 2016 je zasnoval nov prostor sodobnega gledališča, ki ga je poimenoval Modelatornia, in sicer z idejo neposrednega implementiranja postulatov Jerzyja Grotowskega v sodobno gledališko prakso, s čimer bi se zagotovili pogoji eksperimentalnega raziskovanja v polju gledališča.

Vilma Štritof

Vilma Štritof (r. 1962 v Ljubljani) je že pred diplomo iz dramaturgije začela sodelovati z različnimi slovenskimi režiserji (Dušan Jovanović, Janez Pipan, Vito Taufer) v Slovenskem mladinskem gledališču, nato v SNG Drama Ljubljana (z Janezom Pipanom in Zvonetom Šedlbauerjem). Po diplomi je bila od leta 1991 kot dramaturginja zaposlena na Radiu Slovenija in eno leto kot odgovorna urednica tretjega programa ARS, nato pa je v obdobju med 2001 in 2007 delovala kot sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS. Med letoma 2015 in 2017 je kot dramaturginja sodelovala na mednarodni delavnici norveške platforme Ibsen International na Kitajskem. Njeni zadnji dramaturgiji sta bili v tujini, in sicer v Pekingu leta 2016 ter leto pozneje v norveškem Tromsoju. Bila je članica več slovenskih in mednarodnih žirij za področje radia in gledališča, deluje tudi kot recenzentka projektov (s področja filma in gledališča) in avtorica kritiških zapisov o literaturi in gledališču. Med letoma 2016 in 2019 je bila predsednica slovenskega Društva gledaliških kritikov in teatrologov.

Ivan Medenica

Ivan Medenica (r. 1971) je profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer predava predmet Zgodovina svetovne drame in gledališča ter vodi Katedro za teorijo in zgodovino. Je avtor številnih strokovnih člankov v uglednih mednarodnih gledaliških revijah ter dolgoletni kritik časnika Politika, tednikov Vreme in Nin ter revije Teatron. Kar šestkrat je prejel Sterijevo nagrado za najboljšega gledališkega kritika. Med letoma 2003 in 2007 je deloval kot selektor in umetniški direktor osrednjega nacionalnega gledališkega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu, od leta 2015 pa vodi mednarodni gledališki festival BITEF v Beogradu. Od leta 2012 je tudi predsednik Združenja gledaliških kritikov in teatrologov Srbije, od leta 2014 pa direktor konferenc Mednarodne zveze gledaliških kritikov IATC. Po uspešni predstavitvi njegove prve samostojne selekcije na BITEF-u so ga leta 2017 v tedniku Vreme razglasili za osebnost leta. Leta 2019 je v okviru knjižne zbirke MGL izšla njegova teatrološka študija Tragedija iniciacije ali Nestanovitni princ.